DANES, IZ VČERAJ ZA JUTRI

Tretja Verbovškova knjiga Danes, iz včeraj za jutri je nadaljevanje njegovih prvih dveh knjig Komu (ni)smo tujci? ter V senci zgodovine, ki sta prav tako izšli pri Založništvu Jutro. Pisec je neomajen dokazovalec teorije nepretrganega bivanja Slovencev na sedanjem ozemlju (in še čez). Te teorije se ne da dokazati z eno samo znanstveno razpravo. Zato Verbovšek tudi v tretji knjigi niza drobce, ki naj bi pomagali sestaviti zgodovinski mozaik. Tistih, ki še vedno vztrajajo na uradnem Pripjatskem izvoru in prihodu bosonogih barbarov v 6. stoletju, seveda tudi ta knjiga ne bo prepričala. Zal jih tudi razprava, izmenjava mmenj, da ne rečemo dejstva in dokazi, ne zanimajo. Trdno stojijo na okopih »stroke«, čeprav že kar nekaj časa ni več tistih, ki so jim morali po načelu, da zmagovalci oz. gospodarji narekujejo zgodovino, služiti.

Prvi del tokrat odkriva jezikovne okamnine po Evropi, tj. spomine na Venete v tujih jezikih in narečjih, ki jim sledijo še poglavja Venetske jezikovne usedline v italijanskem imenoslovju, Drobtinice iz skupne evropske ostaline, Zanimivosti ni ne konca ne kraja, Poškilimo še nekoliko v druge jezike in narečja, Odlomki iz Pleteršnikovega besednjaka, Davorin Trstenjak - še en izobčen iskalec prekritih korenin.

Drugi del ima naslov Zgodovinski kaleidoskop. Poglavja Egipčani spregledane zanimivosti, Rimskim šovinistom neljube resnice o Etruščanih, Kaj naj bi Starega Rima iskali na Slovenskem?, Kdo so bili prvi naseljenci na Bavarskem?, Ali verjamete, da so bili Turki čisto turški?, Velesrbstvo in prodiranje na Zahod ... bodo za marsikaterega bralca nov izziv.

Tretji del je manj venetsko obarvan, saj v njem najprej podaja izvirne ugotovitve o Oglejskem patriarhatu in zahodnih Slovencih. V nadaljevanju, ki nosi naslov Goriška nadškofija pisec knjige nastopa le kot posrednik neobjavljenih zapiskov Štefana Kocjančiča o zgodovini Goriške nadškofije.

Knjigo odsvetujemo ljubiteljem zgodovinskih stereotipov.

Knjiga je izšla v 83. letu Verbovškovega življenja. V svojem razburkanem življenju je doživel zaton trinogov in njihovih večnih režimov. Ni ga bilo, ki bi ukloni, kaj šele zlomil! Ves čas je ostal zvest sebi in narodu. Z osamosvojitvijo leta 1991 je bil njegov boj v veliki meri izpolnjen. Žal je življenje malih narodov sestavljeno iz večnega boja za preživetje. Leta 1991 nam je uspelo pretrgati kugo balkanizacije Slovenije in Slovencev. Slabih 13 let pozneje je Slovenija vstopila v Evropsko enijo in s tem priznala skupno evropsko nadoblast. Kakšna bo naša prihodnost? Vsaj trikrat v zgodovini se je pred tem zgodilo nekaj podobnega. Ali bo prihodnja Evropa zmogla več razuma kot v preteklosti.

Tokratna združena Evropa nastaja predvsem zaradi gospodarskih pobud. Za njimi se skriva dobiček - če ne gre drugače, za vsako ceno. Ali bo tokratno združevalno lepilo ugotovilo (če že ni), da mali narodi niso »profitabilni«, in jih bo pospravilo, kot seje s številnim narodi dogajalo, odkar zapisujejo zgodovino, nazadnje pa je Slovencem pretilo v Jugoslaviji. Tokrat nas ne bo ogrožala vojaška, surova sila, katero je Evropa, kot izgleda, prerasla. Ali bomo sploh imeli željo upreti se tej nevarnosti, ki bo bolj prikrita, zato toliko bolj nevarna? Verbovškove knjige nam sporočajo, da se moramo upreti, oz. kot je rekel Trubar: Stati in obstati - kot Slovenci. V nasprotnem primeru so bili napori generacij pred nami zaman. Dobro vemo, kaj se zgodi v monokulturnem poljedelstvu. Zato je z našim obstojem povezan tudi obstoj bodoče Evrope. Njive z monokulturami napade plevel, zajedalci in bolezni. Moč bodoče Evrope bi moral biti prav v različnosti. In za našim obstojem bomo Slovenci k temu prispevali. Se tega sploh zavedamo?

Bati seje, daje na slovenski lipi preveč trhlih vej. Slovenska osamosvojitev nas, ob upajmo preveč črnogledem razmišljanju, včasih spomni na to, da se na smrt bolnemu tik pred smrtjo ponavadi stanje izboljša. In temu izboljšanju je na nek način podobno naše dejanje osamosvojitve, saj so takoj po osamosvojitvi prevzele ponovno oblast tiste sile, ki so pred tem z roko v roku sodelovale z našimi dotedanjimi uničevalci. Le da odtlej služijo drugim bolj prikritim gospodarjem. Narodu, ki je zapustil krajevna, vodna, gorska imena po skoraj celi Evropi, jemljejo v lastni samostojni državi prav to. Kaj bolj kakor jezik naredi narod? In prav slovenskemu jeziku se v zadnjih letih dogajajo take reči kot v njegovih nabolj črnih časih. V nemškem Brandenburgu nobenemu niti na pamet ne pride, da bi Toplitz preimenoval v Bad ali kaj podobnega. Pri nas pa so že Čateške toplice preimenovali v Terme Čatež, zdravilišče v Dobrni v Terme Dobrna, nastajajo Terme 3000, Terme Maribor, Terme Kranjska gora, Terme Rogla, Terme Cerkno ... Beseda toplice, ki s stoodstotno natančnostjo pomeni isto, tržno ni dovolj dobra. Torej - kar so med obema svetovnima vojnama na Primorskem delali nasilno fašisti, počnejo danes po vsej Sloveniji t. i. »MBA-jevci, doktorji managementa, marketinga and/or public relations, piarovci«. Domačim in tujim gostom je menda topleje in prijetneje v termah. Z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da se bodo prenovljene Rimske toplice imenovale Rimske terme, ali pa celo Terme Romanum. (Prejšnji stavek je bil natisnjen leta 2004 in že čez nekaj let se je napoved uresničila: Danes je uradno v kraju Rimske toplice zdravilišče Rimske terme!!!) Med drugim se osnovnošolci ne učijo več zemljepisa, marveč geografijo, na maturi pišejo eseje in ne prostih spisov (narod pisateljev), po televiziji modrujejo o nadaljevanjih kontinuitete, v osrednjem časopisu policaji ustavljajo voznike brez »vozniške« (dozvole?), na centralnem nacionalnem radiu (bognedaj, da bi bil osrednji državni radio) npr. poslušamo izobražene govorce, ki ne poznajo dvojine, ... v stavbah imajo transportna dvigala (kakšna so pa netransportna dvigala?), mokre hidrante, ministri pozivajo k implementiranjem nevem česa, pojem državni so zamenjali z nacionalni. Obenem pa je vsako najmanjše (samozaščitno) dejanje za zavarovanje slovenske biti, pripadnosti, istovetnosti, javno in s vsem medijskim pompom ožigosano kot slovenski nacionalizem, ksenofobija ipd. Skratka, v Sloveniji je potrebno vsakogar zaščititi razen Slovencev samih. Iz šole so popolnoma izgnali vzgojo državne, če že ne narodne pripadnosti. In ko človeku vzameš pripadnost, oz. ko se z ničimer ne zna poistovetiti, je lahko karkoli. Cankarje rekel: Narod si bo pisal sodbo sam. To drži, vendar mora narod obstajati. Ko ga prekvasiš v brezoblično gmoto, ki se zaveda sebe samo še na nogometnih tekmah pa morebiti na gasilskih veselicah, je ta misel brez smisla, saj ni več osebka iz tega stavka. Spremenil se je v predmet... Svoboden človek pa je po naravi osebek. Torej ne smemo dopustiti, da na vpredmetijo, kajti s predmeti upravljajo prav osebki. In povrhu predmeti ne izbirajo osebkov, marveč nasprotno.

Verbovšek nas s svojimi tremi knjigami med drugim svari tudi pred tem. Po prvih dveh knjigah so posegajo številni bralci doma in v tujini, celo v Ameriki in Avstraliji. Prepričani smo, da se bo s tretjo knjigo krog bralcev še povečal. Leopolda Verbovška od leta 2011 ni več med živimi, žive in predvsem opomin čuječnosti pa ostajajo sporočila njegovih knjig.